Ob poteh, na pašnikih in suhih traviščih v Sloveniji raste gladež. Ima trnje in lepe modrovijolične cvetove. Sodi v družino metuljnic, enako kot na primer fižol. Nadzemni deli pozimi pomrznejo, korenina pa spomladi požene nove poganjke. Ima več slovenskih ljudskih imen: moška vera, bodež, glušec, mačkovec in žulj. Za pripravke iz njega uporabljamo posušene korenine, ki imajo sladkast vonj, ter trpek in aromatičen okus.

Zanj kliničnih študij še ni, čeprav je njegov učinek, da odvaja vodo iz telesa, znan že od antike dalje. Rimski zdravnik in filozof Galen ga je omenjal v 1. stoletju.

Vsebuje ononin, ki je izoflavon, ter flavonole ( rutin, kemferol ), fitosterole ( beta-sitosterol ), tanine, , minerale ter malo eteričnega olja ( 0,02% ), ki vsebuje mentol, kravon in trans-anetol. Trans-anetol vsebuje tudi komarček.

Z in vivo poskusi na živalih so potrdili diuretično ( odvaja vodo ) in saluretično delovanje ( izloča tudi natrij ). Te učinke pripisujejo eteričnemu olju in flavonoidnim glikozidom.

In vitro poskusi pa so dokazali protiglivno, protibakterijsko in analgetično ( zaviranje encima 5-lipoksigenaze ) delovanje.

Gladež uporabljamo za spiranje urinskega trakta pri vnetjih in ledvičnih kamnih ter kot pomožno zdravljenje pri bakterisjkih okužbah sečil. Pri zastajanju vode v tkivih ( edemi ) ga lahko tudi uporabljamo.