Pater Simon Ašič

Ob 20-letnici smrti patra Simona Ašiča…

Letos se s hvaležnostjo spominjamo pokojnega patra Simona Ašiča, ki je pred 20 leti (25. avgusta 1992) po dolgem in bogatem življenju umrl v Stiškem samostanu. Tu je bival s krajšimi prekinitvami kar 73 let. Postal je najboljši poznavalec zdravilnih rastlin s posebno karizmo, da je vsakemu človeku, zlasti bolniku znal prisluhniti, mu svetovati in tudi pomagati. Mnogi, ki so se k njemu zatekali po nasvet se ga še vedno s hvaležnostjo spominjajo.

Vsem ljubiteljem zdravilnih rastlin je vzornik. Njegove knjige s tega področja so našle pot skoraj v vsako slovensko družino. Zaradi strokovnosti in razumljivosti za vse sloje bralcev bodo še dolgo najboljši priročnik za vsakogar, ki želi z naravnimi sredstvi izboljšati svoje zdravje.

Rodil se je 30. novembra 1906 v zaselku Raztez pri Gorici blizu Brestanice, nekdanjega Rajhenburga, kjer je bila v času njegove mladosti zgrajena mogočna bazilika Lurške matere božje. Leta

• 1919 je prišel v Stično, leta
• 1924 je vstopil v cistercijanski red, leta
• 1925 je odšel v samostan Mogilo na Poljskem, leta
• 1927 je maturiral, leta
• 1930 je imel po končanem teološkem študiju novo mašo v domači župniji Rajhenburg. Leta
• 1931 je zopet za nekaj časa odšel v Mogilo na Poljsko. Leta
• 1936 do 1941 je služboval kot perfekt v Slomškovem zavodu v Ljubljani, leta
• 1942 je bil imenovan za subpriorja v Stiškem samostanu, leta
• 1945 je bil imenovan za priorja prav tako v Stiškem samostanu. To službo je opravljal polnih 47 let, vse do svoje smrti. Leta
• 1949 do 1951 je bil župnik Stiške župnije, leta
• 1964 do 1981 je bil zopet župnik Stiške župnije in v tem času je skrbno pisal župnijsko kroniko. Narejeno je bilo veliko česar se starejši s hvaležnostjo spominjajo.

O rabi naravnih zdravilnih sredstev, predvsem zdravilnih rastlin je veliko napisanega; od staro kitajskih receptov, 2700 pred Kristusovim rojstvom, do grškega zdravnika Hipokrata (400-377 pred. N.š.), rimljana Galena (131 – 201 n.š.). Na pragu novega veka (1493 – 1541 je Paracelzus uvedel v zdravljenje tudi zdravila nežive narave.

Po ustanovitvi samostanov v Evropi v 11. Stoletju se je raba zdravilnih rastlin hitro širila. V začetku so skrbeli le za potrebe samostanske družine, kasneje so menihi pomagali tudi okoliškim prebivalcem. Na ozemlje današnje Slovenije so redovniki prišli v prvi polovici 12. stoletja (1136). Iz samostanske kronike lahko razberemo, da so uporabljali zdravilne rastline, saj drugih sredstev v primeru bolezni pravila niso dovoljevala. V listini iz leta 1230 je v Stiškem samostanu omenjen infirmarij. To ime zdravilca – lekarnarja je omenjeno še večkrat.

Po razpustu samostana 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste iz področja zdravilstva izgubljenih. Kar 114 let v Stični ni bilo menihov cistercijancev. Leta 1818 so se vrnili in od tega leta zopet lahko sledimo dogajanjem.

Pater Simon Ašič je osnovno znanje o moči zdravilnih rastlin pridobil že doma, saj so za premagovanje bolezni uporabljali le kar jim je nudila narava. Ta spoznanja je pridno utrjeval z marljivim študijem razpoložljive strokovne literature in si tako pridobil spoštovanja vredno raven znanja. Postal je pravi strokovnjak na področju zdravilnih rastlin, pa tudi vzornik vsem tistim, ki iščejo pomoč v bogastvu več kot 400 zdravilnih rastlin, ki bogatijo Slovensko zemljo.

Z zdravilstvom se je začel bolj intenzivno ukvarjati v času druge svetovne vojne. Takrat so se v stiški samostan zatekali mnogi begunci, največ pregnani duhovniki. Vsi so bili izčrpani in bolni. Zdravil je primanjkovalo, pater Simon pa jim je lahko nudil pomoč z zdravilnimi rastlinami, ki jih je nabiral sam v okolici samostana. Skrbno je zapisoval recepte in rezultate. Tako se je nabralo dovolj snovi za izdajo kar treh knjig:

1. Pomoč iz domače lekarne I. (leta 1984);
2. Pomoč iz domače lekarne II. (leta 1986), ter
3. Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč (leta 1988).

Za vse, ki nam je bilo dano osebno srečanje s patrom Simonom Ašičem je ostalo v spominu več njegovih lastnosti: prijazna beseda, ljubezniv pogled, razumevajoče poslušanje človeka v stiski, bolnika potolažiti, vlivati novega upanja, izbrati pravo zdravilo. Tisti, ki so se k njemu zatekali po pomoč so odhajali od njega pomirjeni, obogateni z očetovskimi nasveti, zavitkom zdravilnih čajev in priporočili za nadaljnjo življenjsko pot. Sam je nekoč zapisal:

» Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti in polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni «

Še vedno prihajajo v Stično obiskovalci, ki so patra Simona Ašiča osebno spoznali in pri njem našli tolažbo. Z veliko hvaležnostjo in spoštovanjem govorijo o njem, vedno le dobro. To je velika čast in hkrati obveznost za vse nas, ki po svojih močeh skušamo nadaljevati njegovo delo. Veseli smo, da so prizadevanja obrodila sadove. Vedno več je ljudi, ki spoznava zakladnico zdravilnih rastlin in upošteva nasvete, ki postajajo vodilo za duševno in telesno zdrav način življenja. Med zapiski, ki nam jih je zapustil, preberemo tudi te besede:

» Človek ni bil še nikoli tako ogrožen, kot je danes. Sedanje tempo življenja povzroča v njem nemir, strah, stalno napetost, razdraženost in splošno nezadovoljstvo. Nezadovoljen sam s seboj, se zapira vase in postaja vedno manj sposoben za normalne medčloveške odnose. Takemu stanju sledijo mnoga obolenja, nervoze, motnje krvnega obtoka, okvare srca, jetra, žolča «

Veliko bogastvo, ki nam je dano, so tudi zdravilne rastline. Prav na tem področju je pater Simon Ašič kljub odgovornim službam v duhovnem smislu, postal velik strokovnjak, znan po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Njegove knjige so že prevedene v več jezikov, pripravljajo pa se že tudi nove izdaje.

S posebnim ponosom lahko zatrdimo, da je splošno znan med Slovenci, zelo cenjen in spoštovan kot največji poznavalec zdravilnih rastlin, človeške narave in kot duhovnik tudi človeške duše. Hvaležni smo mu za vse bogastvo znanja in napotkov, ki nam jih je zapustil. Naj mu bo bogastvo poplačano, vse dobro: prijazne besede, pripravljenost poslušati ranjenega človeka, mu vračati zaupanje, ga tolažiti in mu pomagati vrniti zdravje. Verjamem, da bo njegovo delo še dolgo mnogim dajalo moči in vero v življenje, predvsem pa vračalo zdravje bolnim ter notranji mir, ki ga današnji človek tako zelo potrebuje.

Med bralci Klasja je sigurno še veliko takih, ki so imeli v življenju srečo srečati se s patrom Simonom. Verjamem, da imate nanj veliko lepih spominov. Hvaležni bomo, če nam o tem kaj napišete, ali pokličete v Stiški samostan ali samostansko podjetje Sitik. Znanih je nekaj pričevanj o nenavadnih ozdravitev po njegovih nasvetih. Že po patrovi smrti smo od gospoda Franca Novaka izvedeli, da je imel tvorbo na čelu, ki je zelo hitro rasla. V bolnici so mu svetovali operacijo, on pa je po zapisanih navodilih iz Ašičeve knjige dajal na obolelo mesto stolčen trpotec in tvorba je izginila. Pri ponovnem pregledu je zdravnica ugotovila, da operacija in potrebna. Večkrat slišimo pripovedi ljudi, da so po dolgem času dočakali naraščaj. To pripisujejo pitju čaja iz zdravilnih rastlin, ki so jih dobili v zeliščni lekarni v Stični. Podobnih pričevanj je še veliko. Žal vsa niso zapisana.

Tisti, ki ste ga poznali se spomnite, da je ob obiskih še v pozni starosti odpiral vrata z nogo. Kadar je vodil obiskovalce po stiškem samostanu je lahkotno skočil na polico ob oknu in od tam razlagal poslušalcem zgodovino. Pri tem je rad vpletel še kako življenjsko modrost ali navodilo za boljše zdravje. Njegov optimizem, pomešan z iskrenim veseljem je vedno navdušil. Ljudje so odhajali zadovoljni in pomirjeni. Še dolgo so jih spremljale patrove besede ter lajšale stiske s katerimi so prišli. Večkrat je svetoval tudi zdravo prehrano. Zelo je cenil in priporočal jabolčni kis, med, zelje, sadje,… znan je njegov zajtrk – kislo zelje začinjeno z medom. Od mnogih čajev je ljudem ostal še danes priljubljen čaj KRRT (kopriva, regrat, rman, trpotec). Uporabljal je rek: „Kdor pije KRRT ne bo šel tako kmalu v krtovo deželo.“

Kljub veliki priljubljenosti in širokemu znanju je ostal skromen. To potrjuje tudi njegova zapuščina, ki si jo lahko ogledate v Muzeju krščanstva v Stični: molitveniki, rožni venci, osebni dokumenti, star pisalni stroj, redovna obleka, dvoje pokrival, nekaj rokopisov. Zapustil pa nam je ogromno duhovno bogastvo: štiri knjige z bogatimi nasveti za zdravljenje z naravnimi zdravili iz katerih še vedno črpamo in bodo črpali tudi prihodnji rodovi.

Zapisal: mag. farmacije Jože Kukman / 2012